Postopna normalizacija odločitev?

Ustavno sodišče je zadržalo del odloka o omejitvi gibanja in vladi naložilo, da mora nemudoma podati razlago upravičenost ukrepov iz odloka. Neimenovan državljan oz. državljanka je  pred časom na Ustavno sodišče podal predlog ustavne presoje enega najbolj omejujočih izvršilnih ukrepov v zgodovini Slovenije. Razplet dogodkov razkriva nekaj zanimivih točk. Najprej: prav vse državljane bi morale skrbeti zahteve vlade, ki je kot predpogoj za upravičenost do ustavne presoje postavila razkritje osebnega imena pobudnika. Ustavno sodišče pričakovano ni ugodilo tej zahtevi, saj bi razkritje osebnih podatkov lahko ogrozilo zasebnost pobudnika ali pobudnice. Nadalje je treba izpostaviti, da ustavno pritožbo tokrat vlaga posameznik in ne nevladna organizacija, veliko pove: razkriva namreč precejšnjo neorganiziranost civilne družbe.

Uradna pojasnila razkrivajo zanimive utemeljitve za uvedbo prepovedi gibanja med občinami, ki niso preveč strokovni. Vlada trdi, da je bil Odlok sprejet zaradi pozivov županov turističnih občin. Župane naj bi skrbel številčen obisk turističnih krajev, ki bi lahko pripomogli k širjenju nalezljive bolezni. A množičnega obiska sploh ni bilo, kar dokazujejo številni videoposnetki, podatki Googla in podatki o gostoti prometa. Odlok torej že v izhodišču sloni na zavestni politični manipulaciji. Normalni procesi političnega odločanja so se pod pretvezo nadzorovanja epidemije umaknili brezglavemu poseganju v najosnovnejše ustavne pravice.

Odločitev je zanimiva tudi iz teoretsko-praktičnega vidika. Ustavno sodišče ni enostransko zavrnilo vladne uredbe, kar razkriva varovalke deljene oblasti. Deljena oblast za državni aparat pomeni večni institucionalni konflikt, ki preprečuje (naj)radikalnejše odločitve. Državne organe omejuje nekakšna kritična simbioza, ki praviloma prispevajo k bolj kakovostnim odločitvam. Povedano nekoliko poenostavljeno, več glav (praviloma) več ve. Paradoksalno bi lahko največ koristi od odločitve Ustavnega sodišča zato odnesla prav Vlada RS. Z resnejšo utemeljitvijo omejevalnih ukrepov bi si namreč lahko dvignila legitimnost med državljani.

Ustavno sodišče je začelo resno prevpraševati smotrnost omejevalnih odlokov. Običajno je ta vloga rezervirana za medije, ki pa zaradi striktnega nadzora, omejitev novinarskih vprašanj in mestoma tudi prikrivanj le s težavo izpolnjujejo svojo nalogo obveščanja javnosti. Poteza ustavnih sodnikov zato prva razgalja izjemno kaotične procese sprejemanja ukrepov, ki spremljajo omejevanje epidemije. Namesto strokovnih argumentov odločajo politični motivi in celo osebni predsodki o obnašanju ljudi. Ustavni sodniki v polje političnega odločanja ponovno vračajo razum in od vladajočih upravičeno zahtevajo strokovnejšo utemeljitev represivnih ukrepov. Nadaljnji obstoj enega najbolj omejujočih ukrepov v zgodovini Slovenije bo sedaj podvržen tudi moči argumenta. 

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

sl_SISlovenian